Onkraj štirih sten: Ponovno odkrivanje vpliva Cerkve v kulturi
Ko pogledamo zgodovino Cerkve – še posebej skozi prizmo patriarhov, kot so bili Abraham, Izak in Jakob – vidimo nekaj presenetljivega: niso se osredotočali na gradnjo cerkva ali templjev. Njihova prioriteta niso bile arhitekturne strukture – bilo je življenje. Osredotočili so se na gradnjo družin, obdelovanje zemlje, upravljanje bogastva in, kar je najpomembneje, negovanje močnega odnosa z Bogom.
Prvič vidimo, da je bil zgrajen kakšen formalni prostor čaščenja, v Mojzesovih dneh. Tudi takrat to ni bila »cerkev«, kot jo razumemo danes, temveč tabernakelj – premični šotor srečanja, kjer so se ljudje lahko odkupili za grehe in se pogovarjali z Bogom (2 Mz 25,8–9). Bil je kraj božanskega srečanja, ne le rutinsko zbiranje.
Zgodnja patriarhalna vera ni bila o sedenju v cerkvenih klopeh, temveč o hoji z Bogom. Abraham je bil na primer človek z izjemnim vplivom – tako velik, da je lahko iz svoje hiše zbral vojsko, da bi rešil Lota (1 Mz 14,14). Njegova moč ni bila le v čaščenju, temveč tudi v modrosti in strategiji. Razumel je svoj čas in temu primerno zasedal prostor.
Vendar se je nekje na poti pozornost Cerkve preusmerila. Od gradnje ljudi smo začeli graditi strukture. Od gojenja kulture smo se počutili udobno v samostanu. Število naših klopi se je povečalo, a naš glas v svetu se je zmanjšal. Pozabili smo, da je Jezus rekel: »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Matej 5,14). Luč nima vrednosti, če ostane skrita.
V nekaterih pogledih smo izgubili svoj vpliv, ker smo zožili svojo definicijo služenja. Predvidevali smo, da dokler se zbiramo v templjih in svetiščih, izpolnjujemo Božji mandat. Toda pravi vpliv se zgodi, ko Cerkev vstopi v vsa področja – tehnologijo, izobraževanje, medije, poslovanje in ja, celo igre na srečo.
Nekoč sem slišal otroke govoriti o svojih najljubših videoigrah. Eden od otrok je rekel, da se izpopolnjuješ, dokler ne postaneš "Leviatan" – kar v igri pomeni najvišja raven ali najmočnejši lik. In presenetilo me je, da bi cerkev lahko izgubila generacijo, ker nismo na teh področjih: Kaj če bi mi, kot verniki, ustvarili igre, ki bi modelirale duhovno rast – kjer najvišja raven ne bi bile demonske moči ali tema, temveč zrelost v Kristusu ali angelski vojski?
Zakaj nimamo krščanskih iger, filmov in risank, ki bi jih otroci lahko vzljubili – in ki bi hkrati oblikovali njihovo identiteto v pravičnosti? Hollywood ne čaka na dovoljenje, da bi vplival na umove naših otrok, temveč preplavlja zaslone s popačenimi resnicami in na novo zasnovanimi pripovedmi. Medtem Cerkev pogosto reče staršem: »Samo berite svojim otrokom Sveto pismo.« Kaj pa, če niso angažirani z branjem Svetega pisma in poslušanjem svetopisemskih zgodb? Ali ne bi morali ustvariti novih načinov, kako jih pritegniti k čudežu Svetega pisma?
David je uporabljal pesmi in psalme – kulturno pomembna orodja – da bi ljudi približal Bogu. Pavel je uporabljal pisma, najsodobnejšo obliko komunikacije v svojem času, da bi dosegel Cerkev. Zakaj bi morali biti mi drugačni? »Vsem sem postal vse, da bi na vse načine nekatere rešil« (1 Korinčanom 9,22).
Biti kristjan ne pomeni biti zaprt za štiri stene. Gre za to, da sledimo Kristusu – na ulice, v šole, na zaslone in v sisteme, ki oblikujejo naslednjo generacijo. Naš poklic ni ohranjati stare mehove vina, temveč vlivati novo vino v posode, ki ga lahko sprejmejo.
Vrniti se moramo k gradnji ljudi – ne le zgradb. Če bomo vernike gradili s spretnostjo, modrostjo in Duhom, bo Cerkev spet postala sila, ki je ne bo mogoče prezreti.
Moja molitev je, da mi kot Cerkev ne izgubimo svojega položaja v tem svetu. Naj ponovno odkrijemo klic, da smo sol in luč na vseh področjih, in naj pogumno ponovno zavzamemo kraje, ki smo jih zapustili. Kot je zapisano: »Vstani in zasije, kajti prišla je tvoja luč in slava Gospodova vzhaja nad teboj« (Izaija 60,1).