Sveto pismo nam pravi, da bodo ob koncu dni vsa naša dela postavljena pred Boga. Vse, kar smo storili, vsako besedo, ki smo jo izgovorili, in vse, kar smo vzpostavili, bo preizkušeno z ognjem. Kot pravi 1. Korinčanom 3:13: »Njihovo delo se bo pokazalo, kakšno je, kajti dan ga bo razodel. Razodel se bo z ognjem in ogenj bo preizkusil kakovost dela vsakega človeka.” Na žalost se veliko ljudi ne zaveda, da je sodni dan eden najpomembnejših dni v človeški zgodovini. To ni le dan nagrad, ampak tudi dan, ko bomo odkrili, ali so imela prizadevanja, ki so nas gnala, kakšno pravo vrednost.

Mnogi kristjani ne razumejo povsem, da prava vrednost izvira iz življenja v izpolnjevanju Božjega namena za njihovo življenje. Jezus sam je v Janezu 4:34 rekel: »Moja hrana je izpolnjevati voljo tistega, ki me je poslal, in dokončati njegovo delo.« Naj razložim nekaj, kar bi lahko pomagalo: Ali veste, da vsi ljudje na Zemlji ne bodo doživeli smrti na zadnji dan sodbe? Medtem ko se bodo vsi soočili s fizično smrtjo, bodo nekateri živeli v večnem miru in počitku, drugi pa bodo doživeli večno sodbo in trpljenje. Bog je ustvaril človeštvo z naravo, zaradi katere smo večna bitja, kar pomeni, da zares ne »umremo«.

Razodetje 20:12-15 to jasno opisuje: »In videl sem mrtve, velike in male, stati pred prestolom, in knjige so se odprle. Odprla se je druga knjiga, ki je knjiga življenja ... Mrtvi so bili obsojeni glede na to, kar so storili, kot je zapisano v knjigah ... Vsak, čigar ime ni bilo zapisano v knjigi življenja, je bil vržen v jezero ogenj."

V cerkev ne hodimo zgolj zato, da bi se izognili smrti. Namesto tega hodimo v cerkev, ker želimo po sodnem dnevu živeti v kraju miru in počitka – in to s prednostjo. Toda od kod ta prednost?

Sveto pismo pripoveduje zgodbo o človeku, ki je svojim služabnikom dal talente v Mateju 25:14-30. Ko se je gospodar vrnil, je bil en služabnik zvest in zaradi njegovega skrbništva je dobil oblast nad desetimi mesti (Lk 19,17). Vse, kar počnemo na Zemlji, ima svoj namen in ta namen je vezan na nagrade, ki jih bomo prejeli v prihodnji dobi. Ob koncu dni bomo stali pred Gospodarjem in On bo preizkusil vse, kar smo storili – naša podjetja, prizadevanja za evangelizacijo, ponudbe in programe. »Kajti vsi se moramo pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da vsak od nas prejme, kar mu pripada za dobro ali slabo storjeno v telesu« (2 Korinčanom 5,10).

Današnji problem je, da veliko ljudi ne živi več v strahu pred Bogom. Naj to še ponazorim: Salomona poznamo kot najmodrejšega kralja. Pod njegovo vladavino so ljudje živeli v velikem miru in blaginji. Vendar pa je Salomon ob koncu svojega življenja sklenil, da se vse skrči na eno stvar: strah pred Bogom in izpolnjevanje njegovih zapovedi. »Zdaj je bilo vse slišano; tukaj je zaključek zadeve: bojte se Boga in upoštevajte njegove zapovedi, kajti to je dolžnost vsega človeštva. Kajti Bog bo dal na sodbo vsako dejanje, tudi vse skrito, dobro ali hudo« (Propovednik 12,13-14).

Salomonova osredotočenost na sodbo nas opominja, da bo vsako delo, ki ga opravimo, preverjeno. Smo ta dela vzpostavili na pravi način? Ali so izpolnili Božji namen? »Tako bo vsak od nas dajal Bogu odgovor zase« (Rimljanom 14,12). Za nas kot vernike je lahko težko razumeti resnost tega. Nedavno sem učil, da Sveto pismo govori o tistih, ki obrodijo sad – nekateri 30-krat, nekateri 60-krat in nekateri 100-krat (Matej 13:23). Le redki dosežejo 100-kratno raven, še manj pa 60-kratno. Mnogi se zadovoljijo z manj, ne zavedajoč se, da Bog želi, da mu sledimo z vsem srcem in živimo v strahu pred njim, saj vemo, da bo vse, kar počnemo, šlo skozi ogenj sodbe.

Ta sodba ni namenjena temu, da bi nas kot kristjane obsodila, ampak da bi nas nagradila. Vendar bi bilo tragično stati pred Bogom in videti, da vse, kar smo naredili na Zemlji, zgoreva in ne pusti ničesar. »Če zgori, bo graditelj utrpel škodo, vendar bo rešen – čeprav samo kot tisti, ki pobegne skozi ogenj« (1 Korinčanom 3:15). Mnogi kristjani živijo razočarani in pogrešajo polni Božji namen za svoja življenja.

Moja želja je, da pridemo v kraj, kjer živimo v zasledovanju Božjega namena za naša življenja in usode. Zagotovimo, da bo to, kar zgradimo, prestalo preizkus ognja in prineslo slavo Bogu, ne samo v tem življenju, ampak za večnost.