Nečimrnost posvetnih prizadevanj: poganja jih večnost
Biblija nam pravi, da bodo ob koncu dni vsa naša dela prinesena pred Boga. Vse, kar smo storili, vsaka beseda, ki smo jo izrekli, in vse, kar smo ustvarili, bo preizkušeno z ognjem. Kot pravi 1. pismo Korinčanom 3:13: »Njihovo delo se bo pokazalo, kakšno je, kajti dan ga bo razkril. Razodeto bo v ognju in ogenj bo preizkusil kakovost vsakega dela.« Žal se mnogi ljudje ne zavedajo, da je sodni dan eden najpomembnejših dni v človeški zgodovini. Ni le dan nagrad, ampak tudi dan, ko bomo odkrili, ali so imela prizadevanja, ki so nas gnala, kakšno resnično vrednost.
Mnogi kristjani ne razumejo povsem, da prava vrednost izvira iz življenja v izpolnjevanju Božjega namena za njihova življenja. Jezus sam je v Janezu 4,34 rekel: »Moja hrana je izpolnjevati voljo tistega, ki me je poslal, in dokončati njegovo delo.« Naj pojasnim nekaj, kar bi vam lahko pomagalo: Ali veste, da vsak človek na Zemlji ne bo doživel smrti na poslednji dan sodbe? Medtem ko se bodo vsi soočili s fizično smrtjo, bodo nekateri živeli v večnem miru in počitku, drugi pa bodo doživeli večno sodbo in trpljenje. Bog je ustvaril človeštvo z naravo, ki nas dela večna bitja, kar pomeni, da v resnici ne »umremo«.
Razodetje 20:12–15 to jasno opisuje: »In videl sem mrtve, velike in male, stoječe pred prestolom, in knjige so se odprle. Odprla se je še ena knjiga, ki je knjiga življenja ... Mrtvi so bili sojeni po svojih delih, kakor je zapisano v knjigah ... Vsak, čigar ime ni bilo najdeno zapisano v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero.«
V cerkev ne hodimo zgolj zato, da bi se izognili smrti. Namesto tega hodimo v cerkev, ker želimo po sodnem dnevu živeti v miru in počitku – in to s prednostjo. Toda od kod izvira ta prednost?
Biblija v Matejevem evangeliju 25,14–30 pripoveduje zgodbo o človeku, ki je svojim služabnikom dal talente. Ko se je gospodar vrnil, je bil en služabnik zvest in zaradi njegovega oskrbništva je dobil oblast nad desetimi mesti (Luka 19,17). Vse, kar počnemo na Zemlji, ima namen, ta namen pa je povezan z nagradami, ki jih bomo prejeli v prihodnjem veku. Ob koncu dni bomo stali pred Gospodarjem in On bo preizkusil vse, kar smo storili – naša podjetja, evangelizacijske napore, darove in programe. »Vsi se moramo namreč pojaviti pred Kristusovim sodnim prestolom, da bi vsak izmed nas prejel, kar nam pripada za to, kar je storil v telesu, bodisi dobro bodisi slabo« (2. Korinčanom 5,10).
Današnja težava je v tem, da mnogi ljudje ne živijo več v strahu pred Bogom. Naj to še dodatno ponazorim: Salomona poznamo kot najmodrejšega kralja. Pod njegovo vladavino so ljudje živeli v velikem miru in blaginji. Vendar je Salomon ob koncu svojega življenja sklenil, da se vse zreducira na eno stvar: strah pred Bogom in izpolnjevanje njegovih zapovedi. »Vse je bilo slišano; to je sklep te zadeve: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je dolžnost vsega človeštva. Kajti Bog bo vsako delo pripeljal na sodbo, tudi vse skrito, naj bo dobro ali hudo« (Pridigar 12,13–14).
Salomonova osredotočenost na sodbo nas spominja, da bo vsako delo, ki ga opravimo, preizkušeno. Ali smo ta dela pravilno vzpostavili? Ali so izpolnila Božji namen? »Zato bo vsak od nas dal Bogu odgovor o sebi« (Rimljanom 14,12). Za nas kot vernike je lahko težko dojeti resnost tega. Pred kratkim sem učil, da Sveto pismo govori o tistih, ki rodijo sad – nekateri 30-krat, nekateri 60-krat in nekateri 100-krat (Matej 13,23). Le redki dosežejo 100-kratno raven, še manj pa 60-kratno. Mnogi se zadovoljijo z manj, ne zavedajoč se, da Bog želi, da ga sledimo z vsem srcem in živimo v strahu pred njim, saj vemo, da bo vse, kar počnemo, šlo skozi ogenj sodbe.
Ta sodba ni namenjena obsodbi nas kot kristjanov, temveč nagradi. Vendar bi bilo tragično stati pred Bogom in videti, kako vse, kar smo naredili na Zemlji, zgori, ne da bi za seboj pustilo kaj. »Če pa zgori, bo graditelj utrpel škodo, a bo rešen – čeprav le tako, da bi šel skozi ogenj« (1 Korinčanom 3,15). Mnogi kristjani živijo razočarani in zamujajo Božji polni namen za svoje življenje.
Moja želja je, da bi prišli do točke, kjer bomo živeli v iskanju Božjega namena za naša življenja in usode. Poskrbimo, da bo to, kar gradimo, prestalo preizkus ognja in prineslo slavo Bogu, ne le v tem življenju, ampak v večnosti.
