Ne hodi v Egipt.
V Svetem pismu se ponavlja tema »odhoda v Egipt«. Egipt je bil pogosto kraj rešitve v času lakote ali krize. Abraham je šel v Egipt, ko je bila v deželi lakota (1 Mz 12,10). Jakobu je bilo rečeno: »Ne boj se iti v Egipt« (1 Mz 46,3). Jožef je bil poslan naprej v Egipt, da bi pripravil zatočišče za svojo družino (1 Mz 45,5–7). Toda Izaku je Bog v času lakote jasno naročil: »Ne hodi v Egipt, ampak ostani v deželi, o kateri ti bom povedal« (1 Mz 26,2).
Egipt predstavlja naravno oskrbo in posvetno varnost. Zdi se kot varnost, stabilnost in priložnost – vendar ni obljubljena dežela. Zanimivo je, da je Bog različnim Božjim možem dovolil, da so v Egipt šli v določenih obdobjih. Vsakič pa je bilo to z namenom in le po božjem navodilu.
Nevarnost Egipta ni vstop vanj. Nevarnost je predolgo bivanje. Ko predolgo bivaš v Egiptu, se iz pomoči spremeniš v suženjstvo. Egipt postane past. Kar je bilo nekoč začasno zatočišče, se lahko hitro spremeni v kraj suženjstva? Egipt ni bil nikoli mišljen kot končni cilj – ni kraj obljube, ampak le kraj začasnega počitka (2 Mz 1,13–14).
V življenju so trenutki, ko ti Bog dovoli, da skleneš posel, razmerje ali dogovor – ne zato, ker je to tvoja usoda, ampak zato, ker te bo to nekaj časa preživljalo. Ta stvar je morda tvoj Egipt. Zdi se koristno, vendar ni tvoja dediščina. Izziv je, ko ljudje Egipt sprejmejo za svoj dom in svojo identiteto. Postanejo odvisni od sistema, v katerem jih Bog ni nikoli poklical, da bi ostali.
Nekateri izraelski kralji so celo poslali odposlance v Egipt, da bi prosili za pomoč v vojnih časih (2 Kr 18,21). Egiptu so dali mesto, ki ga ni bil nikoli namenjen zasesti. In v trenutku, ko Egipt postane vaš vir pomoči namesto Boga, izgubite izpred oči njegova navodila.
Ko preučite vsak primer, ko je nekdo v Svetem pismu odšel v Egipt, boste opazili, da je to storil Bog. Brez Njegovega navodila je bil Egipt prepovedan. To nas pripelje do danes. Kako se Egipt nanaša na nas v 21. stoletju?
Egipt danes simbolizira vsak sistem ali kraj, h kateremu se zatečemo po varnost zunaj Božjega vodstva. Za nekatere je to morda država. Za druge pa služba, posel ali kompromis, ki se zdi varen. Vendar resnica ostaja: če te Bog tja ni poslal, te ne bo blagoslovil.
To je še posebej pomembno za mnoge v Afriki. Afrika je celina, polna virov, a ko ljudje želijo uspevati, se pogosto ozrejo na Zahod. Pravijo: »Če grem tja, lahko zaslužim denar in pomagam svoji družini.« Toda pravo vprašanje je: Ali vam je Bog rekel, naj greste?
Ne pozabite, Izaku je bilo rečeno, naj ne gre v Egipt – in je ostal. Med lakoto je sejal v deželi in žel stokratno (1 Mz 26,12–14). Kako? Ker blaginja ne izvira iz lokacije – izvira iz poslušnosti. Bog povzroča, da ljudje uspevajo (5 Mz 8,18). Ne gre za to, kje si, ampak za to, kdo te je poslal.
V 23. psalmu piše: »Gospod je moj pastir, ničesar mi ne bo manjkalo« (Psalm 23,1). Če v vašem življenju kaj manjka, preverite, kdo vas vodi. Ko sledite Pastirju, vas vodi na zelene pašnike, tudi sredi lakote. Morda vas pošlje na Zahod – ali pa vam reče, naj ostanete tam, kjer ste.
Ne gre za priložnost. Gre za pouk. Biblija pravi: »Zaupaj v GOSPODA z vsem srcem svojim in se ne zanašaj na svojo razumnost« (Pregovori 3:5). Toliko ljudi išče počitek, varnost ali denar tako, da se zanašajo na lastne načrte. V Egipt se spustijo čustveno, ne duhovno.
Če molite glede svoje naslednje poteze – pa naj bo to selitev, sprememba kariere ali sprejemanje pomembne odločitve – ne hitite z zasledovanjem Egipta. Iščite Gospoda. Prosite ga za vodstvo. Obstaja določen kraj, posebna naloga, posebna pot, ki jo je Bog zasnoval samo za vas (Jeremija 29,11).
Poslušnost tej poti je tisto, kar vodi do oskrbe in miru.
Moja molitev je, da vam Bog pomaga odkriti vašo pravo moč. Ni v tujih deželah. Ni v sistemih, ki se zdijo močni. Je v tesni povezavi z Njim, ki pozna pot. Blaginja in mir se najdeta v poslušnosti – ne v lokaciji.
Bog te blagoslovi.
