Pritiskajte do ure preboja
V Jezusovem življenju je bil trenutek, ko je s tremi svojimi učenci šel na goro, da bi z njimi molil. To so bili isti učenci, ki so šli z njim na Goro spremenjenja, kar pomeni, da so razumeli, da trenutki z Jezusom niso bili navadni trenutki; bili so trenutki srečanj. Vendar so bili v tem trenutku, ko so se spet povzpeli, utrujeni in so začeli spati. Nenavadno je, da je bil Peter ribič, Peter pa je bil kot ribič navajen preživeti celo noč buden in je bdel nad svojimi čolni. Kaj je torej lahko bilo v tem specifičnem vzdušju, zaradi česar je Peter spal? Peter ni bil le izčrpan; vzdušje je bilo težko. Jezus je celo priznal duhovni pritisk tistega trenutka, ko je rekel: »Moja duša je zelo žalostna do smrti; ostanite tukaj in bedite z menoj« (Matej 26,38). Kadar koli ste tik pred vstopom v prehodno obdobje (spremembe), je v ozračju vedno teža, ker vas sovražnik želi odvrniti, da ne bi vztrajali pri svojem preboju.
Nekoč sem prebral zgodbo o Thomasu Edisonu, ki je v procesu izumljanja žarnice več kot tisoč poskusov »Nisem spodletel. Samo našel sem 10.000 načinov, ki ne bodo delovali.« Predstavljajte si, če bi Edison ob 9999. poskusu obupal. Bi imeli žarnico? Morda bi jo kasneje lahko izumil kdo drug, vendar to ne bi bil Edison. Svoj preboj bi opustil, ker mu ni uspelo poskusiti še enkrat. Vedno obstaja močna sila, ki vstopi v ozračje tik pred prebojem. Vedno obstaja pritisk, zaradi katerega se počutite, kot da »Ne morem več« ali »Ne morem več vztrajati.« Sveto pismo nas svari pred tem trenutkom: »Ne utrudimo se delati dobrega, kajti če ne bomo omahuvali, bomo ob svojem času želi« (Galačanom 6,9). Ključ do žetve ni zgolj trud, ampak vztrajnost.
Jezus je svoje učence soočil s to isto resničnostjo, ko je rekel: »Ali niste mogli eno uro bedeti z menoj?« (Matej 26,40). Mnogi so to razumeli tako, da je Jezus predpisal najmanj eno uro molitve, toda ko je kasneje rekel: »Spite in počivajte! Glejte, ura se je približala« (Matej 26,45), je jasno govoril o trenutku, obdobju, določenem času – ne o šestdesetih minutah. »Ura« je bila obdobje duhovnega prehoda, okno preroškega pomena. Molitve ne ureja trajanje, temveč vztrajnost do preboja. Mnogi verniki se nikoli niso trudili do ure preboja. Mnogi se nikoli niso trudili do ure rasti ali ure prehoda. Vedno obstaja odločilni trenutek, a mnogi obupajo pri 999. poskusu in nikoli ne dosežejo tisočega.
Jezus je dodal: »Budite budni in molite, da ne pridete v skušnjavo; duh je sicer voljan, a meso je slabotno« (Matej 26,41). Duhovno malodušje ni vedno znak osebne šibkosti; pogosto je znak, da je preboj blizu. Obstaja razlog, zakaj je tik pred zoro vedno najtemneje. Tik pred prebojem je vedno odpor. Sveto pismo nas spominja: »Noč traja jok, zjutraj pa pride veselje« (Psalm 30,5). Jutro ne pride kar tako – do njega je treba vztrajati.
Mnogi ljudje so danes utrujeni. Mnogi se počutijo izgubljene. Mnogi bi rekli: »Ne morem več.« Toda prav to je čas, ko bi, če bi počakali samo »eno uro«, samo ta trenutek, prišli do večjega preboja. Bog je izjavil: »Glej, storil bom nekaj novega; zdaj bo vzklilo; ali ne veste?« (Izaija 43,19). Vprašanje ni, ali bo Bog to storil; vprašanje je, ali boste ostali dovolj dolgo budni, da boste to videli.
To je obdobje velike rasti. To je obdobje velikega preboja. Molim za vas, da ne boste obupali. Morda ste v svojem 9999. trenutku, toda Bog vas kliče, da še enkrat potisnete. Učenci so zaspali v prav tistem trenutku, ki bi določil njihovo usodo, ne zato, ker bi bili leni, ampak zato, ker je bilo vzdušje preobremenjeno s prehodom. Ne prepustite svoje ure izčrpanosti, malodušju ali odlašanju. Bodite pozorni na samo še en trenutek. Potisnite še enkrat. Molite še enkrat. Preboj je vaš delež.
