Prekinjene usode: Ko užaljenost, odlašanje in nepripravljenost iztirijo obljubo

Včasih Bog namerno skrije sporočilo o odrešitvi, celo na očeh vseh. Jezus sam je v Mateju 13,13 rekel: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« Jasnost njegovih besed je bila za farizeje zaslepljujoča, ne zato, ker bi bilo sporočilo nejasno, ampak zato, ker so bila njihova srca otrdela. Resnica je bila preveč očitna, preveč prodorna. Če bi resnično videli in razumeli, bi se pokesali, in s tem bi morda zmotili božanski načrt odrešenja. Bog se je v svoji modrosti odločil, da jim bo določene stvari skril, da bi izpolnil svoj namen.

Slišali so, a niso slišali. Še danes obstajajo ljudje, ki slišijo Božjo besedo, a jim razumevanje uhaja – ne zaradi pomanjkanja intelekta, temveč zaradi duhovne slepote. Včasih je človek lahko preboj onemogočen preprosto zato, ker je sporočilo zastrto. In ta tančica ni vedno mistična ali zapletena – lahko je skrita na najpreprostejše načine. Prispodoba. Stavek. Trenutek. Otrdelo srce.

Izraelovi otroci so močan zgled. Čeprav so bili priča mogočnim čudežem – razdelitvi Rdečega morja, mani z neba, vodi iz skale – so še vedno gojili nevero. Hebrejcem 3:19 pravi: »Vidimo torej, da zaradi nevere niso mogli vstopiti.« Bog je videl njihova srca in jih namesto po kratki poti v Kanaan vodil po dolgi poti skozi puščavo in s tem preizkusil njihovo zrelost. Ko so bili poslani ogledovat deželo, ni bilo Božje poslanstvo, da bi izvedel, kaj je v deželi – temveč da bi oni odkrili, kaj je še vedno v njih. In kaj je prišlo na površje? Strah. Dvom. Pomanjkanje pripravljenosti hoditi po tem, kar je Bog že obljubil.

Bog jih je odlašal, ne da bi jih zanikal, ampak da bi jih razvil. 5 Mojzesova knjiga 8,2 to odraža: »Spomni se, da te je GOSPOD, tvoj Bog, vodil vso pot teh štirideset let po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne.« Včasih ljudje odlašajo s prejemom obljube ne zato, ker jim jo Bog odreka, ampak zato, ker v njih leži nezmožnost, da bi prenesli tisto, kar Bog želi sprostiti.

Zrelost človeka usposobi za dedovanje. Ni pomembna samo obljuba, temveč tudi sposobnost, da jo nosi in ohrani. Pismo Galačanom 4:1 pojasnjuje: »Pravim pa, da se dedič, dokler je otrok, v ničemer ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega.« Oseba je lahko dedič po pravici, a je zaradi nezrelosti diskvalificirana. In sovražnik to ve. Včasih, ko ne more preprečiti same obljube, poseje korenino hudobije, da bi oseba sama sebe diskvalificirala.

Žalost je prefinjena, a smrtonosna. Jezus je s tem, ko je govoril resnico, postal kamen spotike za mnoge. Janez 6:66 zapisuje: »Od takrat so mnogi njegovi učenci odšli in niso več hodili z njim.« Kaj se je zgodilo? Njegove besede so jih užalile. Prav besede, ki so prinašale večno življenje, so bile pretežke za njihova srca. Sovražnik je užalil kot orodje, da jih odklopi od usode.

Ista taktika deluje tudi danes. Nekdo je morda naslednji v vrsti za preboj, toda sovražnik pošlje užaljenost, ponos, odvračanje pozornosti ali strah, da bi preprečil tisto, kar je že bilo njegovo. Naklonjenost je pripravljena, čudeži so na dosegu roke, toda če posoda ne more zadržati olja, bo puščalo. Kar človeka usposobi za obljubo, ni samo čas čakanja, temveč pripravljenost, moč značaja in poslušnost procesu, ki ga zahteva Bog.

V Psalmu 105:19 o Jožefu piše: »Dokler se ni izpolnila njegova beseda, ga je Gospodova beseda preizkušala.« Bog pošilja svojo besedo naprej – ne le zato, da bi naznanil usodo, ampak da bi človeka pripravil nanjo. Ta beseda lahko pride skozi popravek, postopek, obrezovanje ali nejasnost. Toda mnogi ta postopek zavračajo in zgrešijo besedo. Molijo za manifestacijo, toda ko se priprava pojavi v obliki težav, otrdijo svoja srca.

Vendar pa Bog v svojem usmiljenju lahko odloži razodetje – ne da bi nas uničil, ampak da bi nas zaščitil. Odlaša, da beseda ne bi bila zapravljena. Odlaša, da bi bili dovolj zreli, da bi sprejeli to, kar bo kmalu izpustil. Psalm 107,20 nas spominja: »Poslal je svojo besedo in jih ozdravil ter jih rešil iz njihove pogube.« Če pa te besede ne sprejmemo, če ne najde mesta, kjer bi se ukoreninila, lahko mine.

Bog pripravlja ljudstvo ne le za prejemanje obljub, ampak za njihovo prenašanje. Dediščina ni namenjena le tistim, ki verjamejo v obljubo, temveč tistim, ki so dovolili, da jih proces oblikuje v oskrbnike slave. Vprašanje ni več le "Ali obljuba prihaja?" Večje vprašanje je: Ste pripravljeni? Ste se vdali? Ste dovolj zreli, da prenesete to, kar Bog sprošča v tem času?

Ker včasih zamuda ni sovražnik. Zamuda je Bog, ki pravi: »Počakaj. Še vedno te pripravljam.«

Poziv k dejanju:

Ta beseda je morda prav tisti odgovor, na katerega čakate – zato je ne spreglejte.

🙏 Vzemite si trenutek in molite: »Gospod, pomagaj mi, da ne opustim tega, na kar me pripravljaš. Zrej mi na skritem mestu in mi daj, da se postavim v tvojem obdobju napredovanja in odličnosti.«

📖 Ta teden preučujte in meditirajte o Mateju 13, Hebrejcem 3, Psalmu 105,19 in Devteronomiju 8,2.

🗣 Delite to z nekom, ki je v času čakanja razočaran – opomnite ga, da odlašanje ne pomeni vedno zanikanja, ustvarite skupne molitvene trenutke za preboj in osvoboditev.

🎥 Ste pripravljeni iti globlje? Naročite se na naša tedenska YouTube učenja in se opremite za uresničitev obljube.
🔗 [YOUTUBE KANAL APOSTLE HUMPHREY]