Prekinitev verig razreda in revščine
Ko so Izraelovi otroci vpili po kralju, jim je Bog dal, kar so prosili – a jih je tudi opozoril na ceno. Samuel je rekel: »To je tisto, kar bo kralj, ki bo kraljeval nad vami, zahteval kot svojo pravico: Vaše sinove bo jemal in jih bo postavil v službo na svojih vozovih ... Vaše hčere bo jemal za dišavarke, kuharice in peke ... Od vašega žita in vašega pridelka bo jemal desetino ... vi pa boste postali njegovi sužnji« (1 Samuelova 8,11–17).
Izrael je mislil, da bo kralj prinesel varnost, toda Bog je razumel ceno človeških sistemov. Niso zavrgli Samuela; zavrgli so samega Boga (1 Samuelova 8,7).
Od tistega trenutka je Izrael vstopil v razredni sistem privilegijev in suženjstva. Sinovi plemičev so podedovali moč in bogastvo, ne zato, ker bi bili modri, ampak zato, ker so se rodili v ugodne razmere. Služabniki, čeprav so bili pogosto modrejši in sposobnejši, so ostali v suženjstvu, da bi vzdrževali premoženje drugega človeka.
Toda Bog ni nikoli ustvaril ljudi, da bi živeli v takšnih hierarhijah. Njegov prvotni načrt je bila enakost pod njegovim vodstvom. Kasneje je apostol Pavel izjavil: »Ni ne Juda ne pogana, ne sužnja ne svobodnega, ni ne moškega ne ženske, kajti vsi ste eno v Kristusu Jezusu« (Galačanom 3,28). Sistemi neenakosti niso bili nebeški načrt; bili so človekova stvaritev.
Nekateri so se rodili v stiski, vendar jim Bog ni nikoli usodil, da bi taki tudi ostali. Jezus sam je rekel: »So namreč evnuhi, ki so se taki rodili, in so evnuhi, ki so jih drugi evnuhirali, in so tisti, ki so se sami odločili ...« (Matej 19,12). Na enak način se nekateri rodijo v bogastvo, nekateri obogatijo zaradi drugih, a vsi se morajo odločiti, kako bodo živeli.
V Svetem pismu piše: »Malo spanja, malo dremanja, malo sklenitve rok za počitek – revščina te bo doletela kakor tat« (Pregovori 24:33–34). Revščina ni rojstna pravica; pogosto je posledica odločitev, okoliščin in sistemov. Nihče se ne rodi, da bi bil reven. Nihče se ne rodi, da bi bil večni služabnik. Revščina je stanje – blaginja pa je božanski načrt.
Bog je izjavil: »Kajti poznam načrte, ki jih imam z vami ... načrte, da vam prinesem blaginjo in ne škodo, načrte, da vam dam upanje in prihodnost« (Jeremija 29,11). Izrael je postal suženj v Egiptu, ne zato, ker bi bil to Božji načrt, ampak zaradi okoliščin, v katere so se znašli. Vendar je Bog poslal Mojzesa, da jih osvobodi. Ko vas Bog izbere, nikoli ne namerava, da ostanete v suženjstvu ali revščini.
Razredni sistemi niso davna zgodovina; obstajajo še danes. V mnogih afriških državah ima 5 % prebivalstva v lasti večino zemlje, medtem ko se večina bori z revščino. Lastništvo avtomobila ali vsakdanji kruh ni bogastvo. Pravo bogastvo je nadzor – nadzor nad zemljo, viri in usodo. Vprašanje je: Kdo nadzoruje vaše gospodarstvo? Kdo nadzoruje vašo prihodnost?
Bog ni nikoli namenil, da bi en posameznik nadzoroval druge. Vsakemu človeku je dal sposobnost gradnje, vladanja in blaginje. Mojzes ni dovolil, da bi ga egiptovski sistem ustavil pri osvoboditvi Božjega ljudstva. David, čeprav so ga v očetovi hiši prezrli, se je od pastirja povzpel do kralja, ker ga je Bog izbral.
Tvoje rojstne okoliščine ne določajo tvoje usode. Kar določa tvojo usodo, je tisto, kar je Bog govoril o tebi, preden si bil oblikovan v maternici tvoje maternice (Jeremija 1,5). Morda si se rodil prikrajšan, a od preobrazbe te loči le ena odločitev. Ta odločitev je, da zaupaš Bogu in se boriš za usodo.
Ne zadovolji se z revščino. Ne zadovolji se s suženjstvom. Bog te je poklical višje. Njegov načrt je blaginja, ne suženjstvo.
Vprašanje ostaja: Ali boste dovolili, da vas določijo okoliščine vašega rojstva in sistemi ljudi, ali pa se boste dvignili, da boste pokazali to, kar vas je Bog poklical?
