Lažna ponižnost ni biblijska
Religija je vernike pogosto ujela v nekaj, kar se zdi ponižnost, a je v resnici tiha oblika nevere. Mnogi so bili naučeni, da biti duhoven pomeni razmišljati majhno, podcenjevati svoje darove, se izogibati ambicijam in se upirati temu, da bi v celoti stopili v to, kar jim je Bog naložil v življenje. Vendar je ta miselnost v nasprotju z besedami apostola Pavla v Rimljanom 12,3, kjer vernike spodbuja, naj o sebi ne mislijo »bolj, kot se spodobi«, ampak naj mislijo »trezno, kakor je Bog vsakemu dal mero vere«
Pavel vernikom ne naroča, naj slabo mislijo o sebi. Ne zagovarja negotovosti ali samozanikanja. Namesto tega poziva k natančnosti. Trezna presoja ni samoponiževanje, temveč samousklajevanje. Je sposobnost, da se jasno vidimo v luči Božjega namena, milosti in poklica. Nevarnost, na katero se obrača Pavel, ni samozavest, temveč napačna samozavest – postavljanje sebe v področje, kjer njegova vera in milost nista sposobni prenesti naloge.
Vsakemu človeku je bila dana določena mera vere in ta mera je namenska. Vera ni porazdeljena poljubno; dodeljuje se po božanskem namenu. Če Bog nekoga pokliče, da vlada, zdravi, gradi, ustvarja ali vodi, sprosti tudi vero, ki je potrebna za delovanje v tej sferi. Samozavestna hoja v tem klicu ni ponos; je poslušnost. Visoko mnenje o sebi postane problem šele, ko človek poskuša zavzeti položaj, ki ga njegova mera vere ne more podpreti. Kot nas Sveto pismo spominja: »Dar človeka naredi prostor zanj in ga pripelje pred velikaše« (Pregovori 18,16). Darila ustvarjajo dostop, vendar le, če so upravljana znotraj meja milosti.
Ena od velikih izgub znotraj cerkve je normalizacija lažne ponižnosti. Mnogi verniki so bili pogojeni, da verjamejo, da je potrjevanje njihove vrednosti in strinjanje s tem, kar Bog pravi o njihovem poklicu, nekako neduhovno. V resnici so mnogi že stopili v svoj poklic, a se z njim trudijo pomiriti. Delujejo v tem, k čemur jih je Bog poklical, vendar oklevajo, da bi to odkrito potrdili, ker se bolj zavedajo, kako jih ljudje dojemajo, kot pa kako jih je Bog definiral.
Vendar nam Sveto pismo jasno pove, da »smo njegova stvaritev, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli« (Efežanom 2,10). Biti Božja stvaritev pomeni nositi njegov pečat odobravanja. Vprašanje ni, ali nas je Bog cenil, ampak ali smo prepoznali, kakšna mojstrovina smo.
Mera vere, ki je dana človeku, ni mišljena kot statična. Namenjena je temu, da se povečuje z zvestobo, skrbništvom in poslušnostjo. Pavlovo navodilo, naj razmišljamo trezno, ni povabilo, da ostanemo majhni, temveč poziv, da ostanemo usklajeni. Bog sam izjavlja: »Poznam načrte, ki jih imam z vami ... načrte, da vam prinesem blaginjo in ne škodo, načrte, da vam dam prihodnost in upanje« (Jeremija 29,11). Vsako življenje nosi božanski namen in vsak človek je bil temu primerno blagoslovljen.
Ko vstopamo v leto 2026, je klic jasen. Čas je, da verniki trezno presodijo svoja življenja. To zahteva razumevanje lastnih darov, prepoznavanje lastne milosti in postajanje zvestih oskrbnikov tega, kar jim je Bog zaupal. To ni čas, da bi se ozirali zviška nase, niti čas, da bi se trudili preko svojih zmožnosti. Sveto pismo nam zagotavlja, da »ko so ljudje potrti, boste rekli: 'Prihaja dvig'« (Job 22,29). Ta dvig pride skozi usklajenost – usklajenost z Božjo besedo, njegovim časom in njegovim namenom.
Nosiš vrednost. Nosiš milost. Nosiš mero vere, ki naj bi se aktivirala, pomnožila in izrazila. To ni poziv k lažni ponižnosti, temveč k trezni jasnosti. Ko se vera, namen in poslušnost uskladijo, se začne razkrivati polnost tega, kar je Bog namenil.
