Čas ločitve in božja naklonjenost
Jožefova zgodba v Potifarjevi hiši razkriva globoka duhovna načela o naklonjenosti, blagoslovu in božanskem položaju. V Prvi Mojzesovi knjigi 39:2–4 beremo: »Gospod je bil z Jožefom, da je imel srečo in je živel v hiši svojega egiptovskega gospodarja. Ko je njegov gospodar videl, da je bil Gospod z njim in da mu je Gospod dajal uspeh v vsem, kar je delal, je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu postal služabnik.« Že kot služabnik je Jožef nosil blagoslov, ki je koristil Potifarju in njegovi družini. Čeprav je bila Potifarjeva žena zaslepljena od poželenja in ni prepoznala Jožefove vrednosti, Božje naklonjenosti in namena ni bilo mogoče preprečiti.
V tistih starodavnih časih je bilo običajno, da so gospodarji uveljavljali nadzor nad svojimi služabniki. Jožef pa ni bil zgolj služabnik; bil je prevodnik božanske prednosti. Podobno so v našem življenju trenutki, ko tisti, ki so nam najbližji – celo družinski člani – morda ne vidijo blagoslova in naklonjenosti, ki jo nosimo z nami. Kot žena, ki pridno moli za možev preboj, je mož morda slep za vir svojega uspeha, saj domneva, da je vse to posledica truda, in ne prepoznava božanske naklonjenosti, ki deluje skozi njegovega partnerja.
Božji čas in ločitev pogosto razkrivata Njegovo slavo. V Prvi Mojzesovi knjigi 30,27–43 Jakob uspeva v Labanovi hiši in pomnoži svoje črede preko Labanovih pričakovanj. Očitno je bilo, da je Bog Jakoba ločil za obdobje posebnega razločevanja. Kar so drugi lahko imeli za svoje, je bilo po Božji roki poveličano, kar dokazuje, da je On vir blagoslova. Podobno Jožefovo napredovanje v predsednika vlade, tudi po tem, ko je bil po krivem zaprt, ponazarja, da nas milost lahko povzdigne ne glede na okoliščine. »Gospod pa je bil z Jožefom in mu je izkazal neomajno dobroto ter mu dal naklonjenost v očeh oskrbnika ječe« (Prva Mojzesova knjiga 39,21).
Vstopamo v obdobje velike ločitve, čas, ko bo Bog jasno pokazal, da naklonjenost in blagoslov nista zgolj v korist drugih, temveč sta pričevanje o Njegovi slavi, ki se kaže skozi vas. Tako kot Jeremija, ki je kupil zemljo med vojno (Jeremija 32,6–15), je to čas, ko uslišane molitve spremlja božansko umeščanje. Vaši preboji ne bodo le presegli vsega, kar je vaša družina kdajkoli dosegla, ampak bodo tudi pokazali, da je Božja roka nad vami.
Ključ do hoje v tem času je ponižnost. Jožef se ni zanašal na svoj trud; nekoč je bil celo ujetnik, a milost ga je postavila na svoje mesto. Božja naklonjenost se ne zasluži, ampak se daje, in prav skozi ponižnost drugi prepoznajo, da Bog, ne vi, usmerja rast. »Ponižajte se torej pod mogočno Božjo roko, da vas bo ob pravem času povišal« (1 Peter 5,6).
Ko vstopate v ta čas, ne pozabite: Božja milost je tista, ki ločuje, postavlja in povzdiguje. Ohranite ponižnost in se zavedajte, da so vaši dosežki manifestacija božanske naklonjenosti, ne zgolj človeškega truda. Molitev za ta čas je preprosta, a globoka: »Hvala ti, Gospod, za potrditev. Hvala ti za ločitev. Oče, kakor sem bil blagoslov svoji družini, naj zdaj postanem blagoslov za svet. Kar moja družina ni mogla doseči, si mi ti omogočil, da dosežem na večji način. Naj bo tvoja naklonjenost in roka nad mano in naj me ne omejuje.«
To je čas božanske rasti, čas naklonjenosti in čas odlikovanja. Sprejmite ga v veri, hodite v ponižnosti in pustite, da Božja slava sije skozi vaše življenje.
